Potočni rak
Potočni rak je skoraj povsem izumrl, v zadnjem času pa v jezeru ponovno z veseljem srečujemo vedno več osebkov, saj so raki deseteronožci pomembni bio indikatorji onesnaženosti voda.
Razpoznavne značilnosti
Potočni raki imajo 5 parov hodilnih okončin. Prvi par so velike škarje, ki služijo predvsem prijemanju hrane in obrambi pred plenilci, uporabljajo pa jih tudi pri hoji. Z drugim parom okončin prinašajo hrano k ustom, ostali trije pari pa so namenjeni predvsem premikanju. Oči na gibljivih pecljih raku zagotavljajo široko vidno polje. Dolge tipalke na glavi služijo kot tipalni organ, krajše pa kot vohalni. Ob nevarnosti zbeži vzvratno, pri tem pa si pomaga s sunkovitimi zamahi zadka. Poškodbe na rakovih škarjah kažejo na večjo gostoto rakov, saj takrat prihaja do medsebojnih bojev, ki so najpogostejši razlog za izgubo škarij. Raki nimajo okostja, temveč trd apnenčast oklep, ki obdaja celo telo razen sklepov. Da bi lahko rasli, morajo v rednih presledkih ta oklep »sleči« in ga nadomestiti z novim, večjim (levitev). Takoj po levitvi, ko odpade star oklep, je pod njim že razvit nov, sicer še mehak oklep. Takrat so tudi veliki raki lahek plen. Potočni rak je aktiven ponoči, ko prileze iz skrivališča in pobira hrano. Potočni raki so vsejede živali, prehranjujejo se s črvi, mehkužci in žuželkami, ki živijo v vodnih telesih.
Način razmnoževanja
Samice spolno dozorijo v 2. do 4. letu starosti. Samci so spolno zreli nekaj tednov pred samicami. Ko se jeseni voda ohladi, začnejo samci iskati samice. Samice potočnih rakov skrbijo za zarod — oplojena jajčeca nosijo pritrjena pod zadkom in jih tako varujejo pred plenilci. Šele ko se spomladi voda začne segrevati, se izležejo mladi raki, ki dva do tri tedne, do druge levitve, ostanejo v varnem zavetju materinega zadka. Mladi raki se nato odpravijo v samostojno življenje, ki seveda ni brez nevarnosti. Plenijo jih predvsem ribe (ščuke, postrvi, ostriži, kleni), vodne ptice, pižmovke in vidre. Zelo pogosto se plenijo med seboj (kanibalizem).
Pojavljanje
Potočni rak ali jelševec je eden od treh avtohtonih vrst sladkovodnih košarjev v Sloveniji. Zadržuje se v račjih luknjah in skrivališčih, izkopanih v mehke ilovnate brežine ali dno, med koreninami, med in pod kamenjem ali skalami. Nekoč je bil pogost v vseh neonesnaženih vodotokih Evrope. Številčnost populacije potočnega raka se je zmanjšala s prihodom signalnega raka, invazivne severnoameriške vrste, katere osebki so pogosto tudi prenašalci račje kuge. Podobno kot v preostalem delu Evrope je slovensko populacijo deseteronožcev zdesetkala bolezen račja kuga, ki je prišla konec 19. stoletja iz Severne Amerike.
Po uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah je na seznamu zavarovanih šest vrst deseteronožcev.